Oznaka: moda

Med tem ko v Sloveniji odzvanja zakon o malem delu, v korporativni Ameriki debatirajo o zastonjkarskem pripravniškem delu, ki je široko razširjeno posebno v modni in zabavljaški industriji ter medijih.

Če kdaj spremljate tuje novičarske modne portale, ste zagotovo že opazili razpise za pripravniška mesta pri skupini Conde Nast (lastnik revij Vogue, Teen Vogue, Vanity Fair…), Lancomu, Harper's Baazaru, H&M-u, Veri Wang in podobnih velikih imenih modne industrije. Morda so se vam tudi pocedile sline in ste se vprašali, zakaj v Sloveniji ni možnosti takih pripravništev, ki bi te naučila, kako se obrniti v poslu in te seznanila z vsemi pravimi imeni na sceni.

Za glamurozno podobo se poleg dragocenih izkušenj, ki bodočim diplomantom pogosto omogočijo dobiti prvo zaposlitev, skriva še temna plat medalje.  Ameriški pripravniki za svoje delo zelo pogosto niso plačani ali pa dobijo le kreditne točke, ure dela pa se znajo raztegniti v neskončnost. Zadolžitve pripravnikov z modnem svetu segajo od dolgočasnega kopiranja, odnašanja pošte in prinašanja kavic ter skrbi za vzorce in izposojeno blago, do pomoči pri stylingih in fotošutingih ter

Foto: http://www.freedigitalphotos.net

oblačenju manekenk v času fashion weekov. Včasih pa gredo te zadolžitve še dlje in se končajo pri tekanju po zasebih opravkih za vodilne ali pa pri popolnoma resnem in odgovornem delu, ki je v osnovi sicer namenjeno redno zaposlenemu človeku, a za katerega pripravnik ni plačan.

Nič čudnega, da je pripravniško delo v ogromnem porastu. Po podatkih New York Timesa je leta 1992 pripravništvo opravljalo 17%  leta 2008 pa kar 50% diplomantov. Trenutna gospodarska situacija je zagotovo takšna, da se marikateremu podjetju cedijo sline po opravljenem, a neplačanem delu, a vendar stvari niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled.

Ne-plačilo pripravniškega dela namreč ureja šest priporočil ameriškega Urada za delo, ki med drugim predpisujejo, da sme biti delo neplačano le, če pripravniku pomaga osvojiti znanja z njegovega študijskega področja ter če pripravniško delo ne nadomešča dela redno zaposlene osebe. Prav tu marsikatero pripravništvo pogrne na celi črti.

Še večja težava neplačanih pripravništev pa se pojavi malo globje in nanjo opozarjajo tudi slovenski nasprotniki zakona o malem delu. Gre namreč za vprašanje, kdo si sploh lahko privošči opravljati neplačano pripravništvo. Številni študentje iz povprečnih ali sploh finančno šibkejših družin si preprosto morajo poiskati plačano delo, če hočejo plačati šolnino in preživeti. Pogosto to pomeni, da opravljajo dela kot so strežba, prodaja in podobno. In tudi če kot skoraj nadljudje zmorejo delati dve službi naenkrat, pripravništvu, ki naj bi jih naučilo posla in dalo koristna poznanstva, ne morejo namenjati še številnih nadur. Tako pogosto izpadejo neresni v primerjavi z otroki iz bogatejših družin, ki jih preživljajo starši in zato lahko več svojega časa posvetijo pripravništvu.

Pripoveduje nrs: "V New Yorku sem opravljala več neplačanih pripravništev. Družina me med tem časom ni mogla preživljati, zato sem ponoči delala kot natakarica. Ni sem mi zdelo pošteno, da so me finančno bolj stabilni sodelavci prehiteli pri napredovanju v modnem poslu, ker nisem mogla ostajati dlje. Izgledalo je, kot da sem neprilagodljiva pripravnica, jaz pa sem morala po pripravništvu  hiteti v Brooklyn  in postreči večerjo."

Morda pa je ravno v zgornjih besedah ključ do skrivnosti pripravništva v modnem svetu. Industrija mode od nekdaj ohranja prizvok prestiža, skrivnostnosti in nedostopnosti. Najboljša pripravništva, ki se pogosto najdejo po zvezah in niso plačana ter torej dosegljiva le posameznikom s finančnim zaledjem, ostajajo tako rekoč v družini, v ozkem in zaprtem svetu, kjer prišleki niso najbolj dobrodošli. Modna elita tako skrbi za kontinuiranost družbenih vzorcev in glavnih igralcev na sceni. Le redkim nadarjenim in garaškim posameznikom, ki so po možnosti ob pravem času bili na pravem mestu, uspe preseči ta krog in pokazati svoje ime na zemljevidu mode.

Ravno v (ne)dosegljivost pripravništva se kažejo tudi vzporednice s slovenskim predlogom zakona o malem delu. Ko zakon stopi v veljavo, bo namreč študentsko delo omejil na 728 ur na leto. Če se študent resnično preživlja sam in mu je študentsko delo osnovni vir dohodka, mu temu primerno izplačilo zagotovo ne bo zadostovalo. Država mora torej ob urejanju malega dela vzporedno urediti tudi področje štipendiranja tako, da bo dosegljivo, zato naj bi zbrana sredstva iz dajatev za malo delo v veliki meri financirala štipendije.

Zakon o malem delu naj bi med drugim reševal tudi težavo podaljševanja študentskega dela v nedogled in pospeševal zaposlovanje. Številni slovenski mladi diplomanti so izkusili, da ni bilo težko najti študentskega dela, redna zaposlitev pa kar ni in ni hotela priti. Tudi v Združenih državah opozarjajo, da je vedno večje število posameznikov ujeto v začaran krog večnega pripravništva,  iz katerega ne vidijo izhoda. Posebno generacije diplomantov od 2008 naprej se pritožujejo, da se pripravništva preprosto ne spreminjajo več v redne zaposlitve.

Svojo izkušnjo opisuje nick ugh: "Po pripravništvu sem postal urednik časopisa. Podjetje, kjer sem bila pripravnica, me je zaposlilo." To se preprosto ne dogaja več. Dandanes se manj pripravništev konča z zaposlitvijo in delodajalci se ne trudijo več vzgajati novih kadrov. Včasih na podlagi pripravništva dobiš bežno ponudbo za razgovor o zaposlitvi po diplomi, a le redko pride do podpisa pogodbe." 

Zveni znano?

Nedvomno nekatera študentska dela prinesejo dragocene izkušnje, ki študentovi teoretični osnovi s faksa dodajo praktično vrednost, a pogosto oblika dela ostaja na ravni študentske napotnice, dokler pač lahko. Potem se začne goljufanje države ali pa se sveži diplomant znajde na zavodu.

Zakon o malem delu poskuša regulirati to področje s omejitvijo, da se s tem načinom zaposlitve ne bi smelo  zapolnjevati sistematiziranih delovnih mest. Vprašanje je, kako namerava država to kontrolirati in ali bi inšpekcijske službe zmogle toliko nadzora nad številnimi delodajalci v Sloveniji, da ne bi prihajalo do zlorab in bi, kot pogosto sedaj, študent preprosto opravljal delo namesto redno zaposlenega.

Vsekakor študentsko delo prinaša študentom kratkoročno korist,  kratkoročen zaslužek in določene izkušnje. Dolgoročno študentsko delo pa vsakemu prihodnjemu diplomantu zmanjšuje možnost za redno zaposlitev, saj preprosto ne morejo konkurirati poceni študentskemu delu.

Malo delo bo to hitro obliko zaposlitve zaradi dodatnih dajatev rahlo podražilo, a hkrati prinaša študentom pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje študentom sicer ne bo prispevalo k višini pokojnine, štelo pa se bo v delovno dobo, kar bo v času pred upokojitvijo prišlo še kako prav.

Ne pozabimo pa, da tudi Slovenija pozna koncept prakse in pripravništva, ki sta v preteklih letih malo zapadla v pozabo, zaostreni pogoji za študentsko delo pa znajo spet povzročiti porast teh oblik dela.

Praksa je obvezen del šolanja določenih srednjih šol in faksov ter lahko traja nekaj tednov ali pol leta. Namenjena je temu, da se dijak ali študent spozna z delovnim okoljem in procesom, plačano dobi malico in prevoz ter določen odstotek minimalne plače. Slovenske živilske trgovine v precejšnji meri dijakom slovenskih trgovskih šol nudijo možnost opravljanja prakse, ob novem zakonu pa se zna zgoditi, da bomo dijake na praksi bolj kot do sedaj srečevali tudi v drugih trgovinah.

Ali ob novem zakonu lahko pričakujemo, da bodo podjetja mlade ljudi na prakso ali pripravništvo sprejemala pogosteje? Vsekakor je to oblika časovno omejene zaposlitve, ki podjetju predstavlja manjši strošek kot redno zaposlen človek. Dijaku, študentu ali mlademu diplomantu, ki opravlja prakso ali pripravništvo, naj bi za hrbtom stal sposoben mentor, ki bi ga pri delu usmerjal in na koncu tudi ocenil. Tu pa se znajdemo točno pri vprašanju, ki je srž ameriškega problema.

Ali praksa, pripravništvo ali študentsko delo tudi kaj naučijo in dajo priložnost za karierini in osebni razvoj ali gre zgolj za poceni delovno silo ter zapravljanje časa?