Prispevki avtorja: Lenka

Naj vam zaupam celo zgodbo.

Najmanj polovico nakita, ki ga premorem, sestavljajo kosi, ki jih si jih (bolj kot ne trajno) izposodim od svoje mame. V svojih mladih letih (kar je desetletja nazaj :)), je imela namreč obdobje, ko si je kaj privoščila… Takrat se je založila s krasnim nakitom, ki je  dandanes  že res skoraj vintage. Nekaj  kosov, kot je set ogrlice in zapestnice iz raznobarvnih poldragih kamnov, ki bi jih kot majhna punčka najraje pojedla, ogrlica, sestavljena iz večih nizov korald in zlatih verig, ki jo je v osemdesetih prinesla iz Zagreba in izgleda, kot da je pravkar ušla iz Dinastije, ter  čudovita broška v obliki rože iz smetanastih perl in bronastih bleščic, si bom zapomnila za večno. Njene skrinjice za nakit so živ pomnik časa. Dedkova žepna ura se sreča z bahavo, v rdeč žamet oblečeno zapestnico iz osemdesetih let, ta pa se mimogrede spogleduje z leseno etno ogrlico iz časa hipijev.  

Sledi drugi del.

Moja napaka je, da se rada igram s svojim nakitom. Vrtim koralde, snemam in in si zopet nadevam zapestnice, mučim obeske. Edino prstane, odkar nosim samo dva, pustim pri miru. In med takim afnanjem z nizom tankih srebrnkastih zapestic sem prejšnji teden eno uspešno zlomila.

Glej ga, zlomka, instant slaba vest, a na srečo je zlatarna blizu. Prijazna prodajalka/svetovalka sprejme zapestnico v popravilo, a ko me čez teden dni kličejo, povedo, da je niso mogli popraviti.

Do tu vse lepo in prav. Prevzamem še vedno zlomljeno zapestnico, se zopet popolnoma vljudni prodajalki zahvalim za dober namen, odkorakam iz zlatarne, a po nekaj metrih se moj korak sunkovito zaustavi. Berem in ne morem verjeti svojim očem. Na embalaži, v kateri so vrnili mamino zapestnico, piše:

"kiča" ne popravljamo!"

In da, to je dobeseden citat. Sledi ime/podpis osebe, ki je stavek zapisala. Ker sem deep, deep down prijazen človek, tega izpuščam.

Res je. Jaz nisem zlatarski mojster, oni so. Niti sanja se mi ne, iz katere kovine je zapestnica narejena. Razumela bi tudi, če bi zapisali "Nakita iz neplemenitih kovin ne popravljamo." To bi bila popolnoma korektna izjava in verodostojna izbira podjetja. Takšen pogovorno zaznamovan in stilsko obravan izrek pa zahteva tri vprašanja:

Prvič: Ali gre slovenskemu gospodarstvu res tako dobro, da si lahko podjetje privošči nesramen in zasmehujoč odnos do strank?

Drugič: Kje naj najdem zlatarja, ki mi bo popravil tudi zapestnico iz (očitno) neplemenite kovine, kajti štirim desetletjim družinskega izročila se pač ne nameravam kar tako odpovedati?

In tretjič: Ali je res le zlato tisto, ki se sveti?

Ptički na vejah že klepetajo o vintage bumu, mešanju dragih in poceni znamk ter nujnosti recikliranja, a v slovenski zavesti očitno še vedno vladajo le zlate kovine in trije diamantki v poročnem prstanu.

Pri vsej zgodbi me najbolj žalosti, da se zaradi senčne gospodarske situacije ljudje vse prevečkrat znajdejo na cesti, hkrati pa nekateri zaposleni še premorejo toliko arogance in samozadostnosti, da ne pogledajo izza svojega plota ali razmišljajo za krogec širše od škatlice, v katero so zaprti že toliko let.

Današnjo izkušnjo v treh besedah lahko zaključim le z:

Vsak po svoje…