Fashionista.si

Pa ne vem, ali so odvisni od družbenih okoliščin, psihofizičnega počutja, vremena ali pomaga to, da je petek trinajsti? Dobra mera vraževerja ni nikoli odveč.

So dnevi, ko se zbudim dobre volje, se oblečem in se počutim dobro v svoji koži in kožuhih, s katerimi se nakičim. Z značajem, inteligenco in smislom za humor se sicer nerada hvalim, a ti me ne zapustijo nikoli. 

Khm.

Back to RL.

So dnevi, ko se zbudim čisto dobre volje, a po eni uri je moj dan gone bad, ko pogledam tri zvezdniška bloge in preberem dve Slovenki, ki poleg kakovostnega pisanja še po domače operirata s pojmi kot so Viktor & Rolf, sale sample in življenje v Parizu.

Na slab dan mi branje teh razsvetljenih deklet vzbudi grozne občutke slabe vesti, ali imam sploh pravico pomisliti, da imam rada oblačila in modo, če moj wish list ne vsebuje Driesa van Notna ampak Topshop in si las ne strižem niti v Ljubljani, kaj šele Londonu.

Kreatorjem pač najbližje pridem na sprehodu skozi Gilt.com, sijočemu nasmehu rdečih ustnic Eve Herzigove za 1.2.3 pa na mailingu.

V takih časih pomaga vrečka jugoslovanskih smokijev in pradavni spomin na lepoto oblačil s polaroidnih fotografij, prepasanih oblek iz Marinke na letališču (verjetno sem zato postala succer na obleke A-linij iz petdesetih let) in kava.

Bodimo realni. Pri čem pa kava ne pomaga? Čaj je za prevzetne šleve. Nekateri pač nismo high fashion, ampak bolj retail in shop your own/mom's closet kind of way.

I should really count my blessings.

(Npr. to, da blaznosemzadovoljnasamassabo ločim wrap dress od bandage dress.)

Unlike some people… In ker sem prijazna, ne bom dala linka.

😉