 |
| Foto:Matjaž Banič |
Fashionista.si je Saša Radoviča povabila na pogovor:
Fashionista.si: V modnem svetu ste imeli že veliko različnih vlog: od fotomodela do stilista, bili ste kreativni direktor, organizirali ste BMW Fashion & Art Week. Vaša zadnja in trenutno najbolj znana vloga pa je žirant v Supermodelu Slovenije. S čim nas boste presenetili naslednjič?
Sašo Radovič: Za začetek, najpomembneje je to, da nenehno presenečam – samega sebe. Medijska odmevnost sama po sebi me ne spodbuja, vendar jo, resnici na ljubo, nekateri projekti zaradi svoje narave potrebujejo. Prepuščam se procesu ustvarjanja, ki morda očem javnosti včasih ostane tudi skrito. Želim, da me delo osrečuje in da je na visoki kreativni ravni. Nenehna izpostavljenost me ne zanima; nisem in ne želim biti javna osebnost, čeprav je moje ime morda znano.
Trenutno (so)ustvarjam nekaj ločenih projektov, ki so tako ali drugače investicija v prihodnost, v izvedbenem in predstavitvenem smislu.
Fashionista.si: Nam lahko izdate še kakšne podrobnosti o novem projektu?
Sašo Radovič: Več jih je in niso vezani le na modo. Sodelujem z ekipo, ki verjame, da soustvarjamo nekaj svežega, novega, še nezasičenega. Tudi v medijskem smislu.
Fashionista.si: Katera je tista težava, s katero se najpogosteje srečujete pri svojih projektih, in kako jo presežete? Po drugi strani, kaj je merilo za uspešen projekt?
Sašo Radovič: Ena bolj motečih se lahko pojavi pri komunikaciji s soustvarjalcem (beri: naročnikom) projekta je, ko me k sodelovanju povabi nekdo, ki proces ustvarjanja napačno razume. So namreč ljudje, ki želijo najeti sposobne ljudi le zato, ker jim je njihovo delo všečno "kar tako" ali ker je avtor trenutno "v trendu" in zmotno mislijo, da bodo tako lahko odzrcalili svojo lastno (zgrešeno) vizijo, vendar s "požegnanim" znanim podpisom.
Nadarjen človek pa lahko učinkovito operira le s svojo vizijo in ustvarjalno svobodo, v okvirih, se razume.
 |
| Foto: Saša Hes |
Fashionista.si: Kako najti pravo pot med ustvarjalnim navdihom, lovljenjem duha časa in komercialnostjo modnih zgodb? Je v Sloveniji dovolj znati le dobro skopirati?
Sašo Radovič: Duh časa je zame nekaj samoumevnega. Ne lovim ga, ker ga živim. Enako velja za ustvarjalni navdih.
Ker že omenjate: dobro kopirati ni lahka naloga. Če se ozremo po slovenskih modnih žurnalih, po kreacijah slovenskih kreatorjev ali pa po načinu snemanja televizijskih propagandih sporočil, nam je hitro jasno, da se ustvarjalni domet ustavi že na točki, ko bi morali znati ukrasti idejo vsaj – korektno. Dejstvo je, da v našem prostoru primanjkuje pravih "connoisseurjev". Za dobro kopijo je potrebno razumeti vzrok, ozadje in način nastanka njenega originala. Morda še bolj. Reciklaža pa je tisti kreativni proces, ki je zagotovo bolj ustvarjalen, saj vedno prinese nove vsebine starim originalom.
Fashionista.si: Bi lahko trdili, da v svetovnem in slovenskem merilu spremljamo pravo inflacijo modnih znamk in oblikovalcev? Je morda moda postala preveč demokratična v pomenu, da vsakdo lahko počne prav vse?
Sašo Radovič: Svetovna modna industrija je učinkovito in natančno razvejana, zaradi večje kupne moči je veliko več ponudbe.
V Sloveniji sicer vlada še kar veliko zanimanje za ustvarjanje. Nihče pa se ne vpraša o smiselnosti, čeprav dostikrat rezultirajo z neuporabnimi izdelki. Nihče se ne vpraša, kje je slovenska originalnost in kaj to sploh je. Je to modna revija, kjer se ob skupini manekenk v "nagrmadenih cunjah" zvijajo naoljeni mladci? Je to skupek kreacij, ki še vedno ne doživijo drugega barvnega pigmenta kot le absolutno črnino? Ali pa cvet unikatno izdelanih večernih oblek, na katerih se lesketajo z lepilom pritrjeni kristalčki in svojo cenenost želijo prikriti z že tolikokrat zlorabljeno oznako "visoka moda"?
Jasno, da ne, ampak žal ob poplavi kiča in dvoumnih izdelkov kriteriji v očeh ljudstva bledijo.
Trenutno se v našem prostoru res vsakdo lahko ukvarja prav z vsem. Moda je seveda posledično ena največjih žrtev take lahkomiselne ideologije.
 |
| Foto: Saša Hes |
Fashionista.si: Kje je slovenska moda na zemljevidu?
Sašo Radovič: Nedvomno Sloveniji primanjkuje prave strokovnosti. S tem merim predvsem na medije. Tudi zato ne moremo biti na kakšni opazni točki na svetovnem modnem zemljevidu. Dokler se znotraj našega prostora o modi ne po pisalo in pogovarjalo dovolj strokovno in razgledano, toliko časa bomo našo zgodbo težko (beri: nikakor) učinkovito prodali svetu.
Prej sem omenil visoko modo. Kolikokrat slišimo, da je ta in ta kreatorka pripravila revijo visoke mode in kako je tista misica prišla na podelitev v tej in tej kreaciji takiste visoke mode. Kakšen nesmisel.
Če bi tako govorili preprosti ljudje, ki z modo nimajo nič skupnega, bi bilo še razumljivo. Dogaja pa se, da na tak način pišejo slovenski novinarji, ki se ukvarjajo z modo!? Nadvse zaskrbljujoče. Medijski prostor v Sloveniji dela modni stroki veliko škodo. Javnost bi morali seznanjati, jo izobraževati, ji pomagati razumevati tematiko. Kar pa počno, je to, da inteligentne ljudi pravzaprav odvračajo, saj promovirajo najbolj nesmiselne ustvarjalce, pišejo na cenen in neuk način in tistim, ki nimajo dovolj znanja, učinkovito perejo možgane s svojim slabim okusom.
Najbolj ironično je, da se danes vsaj do osnovnih informacij lahko prebije vsakdo, kjerkoli. Samo nekaj klikov je potrebnih, da se na spletu razjasni vse v zvezi s tem, kaj je, denimo, visoka moda, kdo so nova imena na sceni ali kaj je aktualno in kaj ne.
 |
| Foto: Aljoša Rebolj |
Fashionista.si: Velike slovenske modne znamke, kot sta na primer Lisca ali Mura, so tradicionalno uspešne na balkanskih tržiščih, Lara Bohinc pa svetovno. Kako naj svoj prostor najdejo manjše ali mlajše blagovne znamke?
Sašo Radovič: V okrilju bivše države je bila Slovenija uspešna, kasneje pa so obrati, ki so prej nekaj pomenili, neslavno propadli. Vodilni očitno niso znali dovolj učinkovito izkoristiti potenciala, premalo so se seznanjali s svetovnim modnim dogajanjem. Podcenjevali so tudi kupca, ki se je s ponudbo tujih modnih znamk na domačem tržišču na novo naučil, kaj je kvaliteta in kaj "up to date". Modne industrije takorekoč nimamo več.
Lara Bohinc pa je spet druga zgodba. Zdaj smo vsi ponosni in radi govorimo o njej kot o slovenski oblikovalki, ki je uspešna na tujem. A ni tako preprosto. Ko nekdo uspešno dokonča šolanje na kateri izmed zvenečih britanskih oblikovalskih fakultet in začne svojo kariero graditi v tujini, potem je to tuji oblikovalec, seveda s svojim izvirnim poreklom. Vprašajte Niko Urbas, kako se predstavlja v tujini. Tudi ona je britanska oblikovalka.
Če želimo kot država nekaj doseči na modnem področju, moramo poskrbeti za proizvodnjo.
To bi morda pred leti celo izvedli, če bi se takrat še obstoječa podjetja združila v enotno blagovno znamko. Tako bi na svetovnem trgu lažje konkurirali. O tem so se veliko pogovarjali, tako na nivoju podjetij kot državnih institucij. Vendar iz tega ni bilo nič, saj nihče ni imel pravega posluha.
Smo pravi fenomen, saj so tekstilno industrijo vodili ljudje, ki so preskakovali iz ene panoge v drugo, specializiranih menedžerjev pa je bilo zelo malo. "Tempi passati", na žalost.
 |
| Foto: Mimi Antolovič |
Fashionista.si: Kaj potrebuje slovenska moda? Potrebujemo sveže obraze, več navdiha slovenski teden mode ali kaj čisto drugega?
Sašo Radovič: Seveda potrebujemo slovenski teden mode. V modnem smislu je država brez modnega tedna nekaj takega kot človek brez potnega lista.
Potrebujemo pa še druge nujne stvari. Najprej so tu modni kritiki. Se pravi, novinarji, ki bodo podajali mnenja in ocenjevali modne revije. Oblikovalci kot so John Galliano, Christopher Kane, Jean Paul Gaultier in drugi velikani trepetajo po vsaki reviji, saj je od kritikov odvisna priljubljenost njihove kolekcije. Oh, kako si je včasih Sarah Mower privoščila McQueena, pa kako je na primer za Roxando Ilinčič zbadljivo napisala, da se še vedno uči krojiti…
In kaj se dogaja pri nas? Ko nekdo naredi revijo, se o dogodku dva tedna povsod piše "po prvošolsko".
Kje je kritika, kje ostrina, le kje je nekdo, ki bi jasno napisal, da je bila videna modna revija zanič, ker ni bilo prave kreativnosti, ker so kreacije spominjale na ceneno verzijo Diorja sedem let nazaj in da je morda izstopala le ena obleka takega in takega kroja, izdelana na tak in tak način. Mislim, da sem zadnjič to doživel pri Jožici Brodarič z oddajo Trend. Zdaj o tem beremo le pri dobrih blogerjih. Potrebujemo izobražene in razgledane ljudi, ki bodo usmerjali slovenski modni tok.
Zdaj ste me spomnili še na velik paradoks, ki se dogaja v naši državi. Ves čas poslušamo, kako mora Slovenija v svetu poskrbeti za prepoznavnost. Ko pa pride do odlične priložnosti, da predstavimo svoje vrhunske modne izdelke, se vedno zgrozim, ko zagledam fotografijo kakšne od predstavnic naše države, kako se zunaj naših meja na obiskih državnih delegacij sprehaja s torbico znamke Louis Vuitton in v Escadinem kostimu.
Kaj res ne morejo razumeti, da bi lahko nosile znamke slovenskega porekla in s tem morebiti poskrbele za prepoznavnost slovenske mode v svetu? Se morda Carla Bruni Sarkozy kdaj pojavi na kakšnem sprejemu oblečena v italjanskega oblikovalca?
Morda nimamo veliko, imamo pa nekaj. Torbice Marjete Grošelj so, denimo, veliko elegantnejša izbira za slovensko elito kot pa Vuitton, ki ga je, mimogrede, dosledno zlorabila nižja kategorija cenenih zvezd(n)ic.
 |
| Foto: Aljoša Rebolj |
Fashionista.si: Kako zagotoviti odmevnost in relevantnost slovenskega tedna mode? Fashionista.com je na primer letos pokrivala tunizijski modni teden. Je za slovenski modni teden dovolj, da ostane doma ali se mora osredotočiti na svetovni modni trg?
Sašo Radovič: Najučinkovitejši način, da se bo o slovenskem modnem tednu govorilo tudi zunaj naših meja, je ta, da bomo iz mode naredili posel. Menim, da je trenutno vsak nadarjen modni oblikovalec v Sloveniji ob prvem pravem naročilu obsojen na propad. Zato, ker v ozadju ni industrije in podpore, ki bi jo nudila oblikovalcem. Bi Nataša Peršuh lahko po odlični modni reviji izpeljala naročila, denimo za londonski Liberty? Težko.
Fashionista.si: Za koga bi prihranili prvo vrsto slovenskega tedna mode? Bi bili tu uredniki, buyerji, ali mogoče bloggerji, velik bum modnega sveta in sta jih v t.i. front row najprej posedla Dolce&Gabbana?
Sašo Radovič: Kot vemo, na vseh modnih tednih prve vrste poleg novinarjev zasedajo "buyerji" oziroma kupci. To bi bili v Sloveniji lahko predstavniki Name, Maximarketa, Emporiuma… Ti ljudje bi morali znati prepoznavati potencial nekaterih slovenskih oblikovalcev in jih tudi znati stimulirati za proizvodnjo. Eni z drugimi, z roko v roki, s skupnim ciljem – uspešno predstavitvijo in prodajo.
Vsekakor bi tudi jaz ob organizaciji modnega tedna veliko pozornost namenil blogerjem. To so neodvisni pisci, ki imajo morda res (zaenkrat) manjše število bralcev, a so veliko bolj razgledani, na tekočem. Njihova moč informiranja je zelo pomembna in tudi sam jih redno spremljam.
 |
| Foto: Aljoša Rebolj |
Fashionista.si: Katera modna imena bi želeli izpostaviti in za katera menite, da bi lahko funkcionirala celo na svetovnem tržišču?
Sašo Radovič: Kreativni potencial določenih oblikovalcev je znan, potrjen s strani strokovne javnosti in tudi kupcev. Vendar bi ti oblikovalci v svetovnem merilu lahko uspeli le, če bi zbudili interes pri močni korporaciji.
Fashionista.si: Zaključimo lahkotno; čigavo omaro bi ukradli, če bi jo lahko? Kdo je vaša modna ikona?
Sašo Radovič: Zadovoljen sem kar s svojo omaro, ker so v njej točno taka oblačila, ki jih rad nosim in mi najbolj pristojijo. Vseeno pa se ne bi branil smokinga iz omare Toma Forda. Pa iz obešalnika iz omare Marka Ronsona bi znal izmakniti kakšnega njegovih kul suknjičev.
