Zakaj se zapirajo vaše najljubše trgovine?

Današnja tema ni lahka. Pridete v vašo najljubšo trgovino (dobro, lahko je tudi druga, tretja ali četrta na lestvici, saj je vseeno) in vidite: stvari so neobičajno znižane (super!), izložbe sumljivo prazne, grafike kričijo "ugodno", "poceni" in "akcija", novih artiklov ni, pač pa so prejšnje kolekcije postavljene na neobičajno outletovski, generičen način. Hlače skupaj, majice skupaj, krila skupaj.

Le kaj vse to pomeni?

Takole gre zgodba. Če so slovenske trgovine še v letih, ko se je po tujini že potikala recesija, govorimo o 2008, 2009, lepo služile, pa sta pretekli dve leti pokončali pozitivne bilance marsikatere trgovine. Ko naši osebni dohodki padajo, rezerve pa so izčrpane ali pa namenjene mnogo bolj pomembnim rečem od tekstila, to vsak konec meseca ob obračunih prometa občutijo trgovci z oblačili. Nakup oblačil in obutve je namreč ena prvih stvari, ki se jim človek lahko odpove.

In ker smo bili iz bogatih let 2005, 2006, 2007 navajeni zapravljati, so se v kriznih letih sprva spremenile le nakupovalne navade. Kupci so se v veliki meri premaknili en rang nižje. Če so prej kupovali Max Maro, sta nenadoma Sinequanone in Mexx postala dovolj dobra. Če so prej zapravljali v Topshopu, je postal zdaj H&M mnogo bolj privlačen. Če niti za C&A ni bilo več, sta kupce prevzela KIK in Mana. Dizajnerji so po eni strani trpeli bolj, po drugi pa celo manj. Določen sloj ljudi ima vedno dovolj denarja.

Seveda ne gre le za znamke. Če včasih majčka tu, obleka tam in še par novih čevljev, ker so mi ravno všeč, ni bila nobena težava, je danes večina nakupov pošteno premišljenih in načrtovanih. Morda tisti v študentskih letih, ki kupujejo znamke hitre mode za par evrov, to manj občutijo, mlade družine, gospe srednjih let in upokojenci pa še kako vedo, da si ne morejo kupiti izdelka le zato, ker jim je všeč. Način nakupovanja se je spremenil in vsak evro je dragocen in zapravljen z namenom.

Trgovina

Delo trgovcev je nenadoma postalo mnogo težje. Še težje zato, ker se je spremenila tudi vrednost oblačil. Nizkocenovci so prinesli hiter fashion fix, ki smo ga sicer veseli in ga znamo ceniti, a hkrati so razvrednotili oblačila in tako se nenadoma zgodi, da se nam zazdi deset, petnajst evrov za preprosto poletno bombažno majico mnogo preveč denarja. Seveda. Na znižanju v trgovini hitre mode verjetno podobna stvar stane tri do pet evrov.

Lahko pa vam povem, kaj se ni spremenilo. Niso se spremenile najemnine trgovskih prostorov. Na srečo zaposlenih se v veliki meri niso spremenile niti plače ali pa so padle v meji nekih desetih odstotkov. Še posebno pereč problem je pri najemninah v velikih trgovskih središčih, ki so bila zgrajena na kredite. Veliki trgovci, ki poleg hrane ponujajo v najem trgovinske lokacije (saj vsi vemo, kdo so, da ne bomo zdaj o imenih), so za svoje investicije najeli kredite, ki se seveda ne spreminjajo, ne nižajo oz. se to le minimalno, kolikor pač pade euribor. To pomeni, da v zdajšnjih letih, ko so prometi trgovin upadli za tretjino in več, za svoj prostor želijo dobiti ravno toliko denarja kot v letih lepih zaslužkov. Tega pa male trgovine ne zmorejo več. Seveda, najemnine v središčih slovenskih mest so mnogo nižje. Tako kot tudi obisk kupcev. Veste, kako opustel je center Maribora? Kako samevajo stare ulice Kamnika, Kranja in Škofje Loke, ki so v osemdesetih, ko se je začenjalo privatno podjetništvo na Slovenskem, cvetele? Kolikokrat se sami podate v resen šoping v središče Ljubljane?

Ko poslušamo večerna poročila in opazujemo izložbe, ki v teh dneh vabijo s petdeset in več odstotnimi popusti, pogosto rečemo, kako nas trgovci prinašajo okoli. Kakšne gromozanske marže imajo. Kako za artikel plačajo le pol cene, ki jo zaračunajo nam. Pri tem govorjenju pa se ne zavedamo, koliko stroškov imajo. Poleg plačila dobaviteljem, delovni sili in najemnine je treba plačati še grafični in drugi reklamni material v trgovini (Ste se že poročili? Ste dali tiskati vabila in videli, koliko to stane?), treba je plačati račune za elektriko (ki so sploh v poletnih mesecih zaradi klimatskih naprav pogosto enormni), telefone, drobni material, varovanje, čistilne servise, prevoznike, back-of-house ljudi, torej tiste, ki jih kupci ne vidimo, ker sedijo v pisarnah in skrbijo, da so cene urejene, dobave točne in računi poknjiženi. In še tisoč stvari.

Da ne govorimo o resnih stroških. Tudi trgovine imajo rok trajanja. Po parih, petih, šestih letih, zahtevajo temeljito prenovo. Pohištvo se obrabi, dizajn trgovine postara, denarja za novo opremo ni. In to se sčasoma pozna. Prav tako, kakor se pozna to, da je vedno manj denarja za plačilo zaposlenih. Če že plač ne nižajo, pa trgovci zagotovo varčujejo pri pristonosti zaposlenih na delovnem mestu. Tam, kjer sta včasih stregli, pospravljali in razporejali artikle dve prodajalki, zdaj nenadoma ni nobene. Zakaj? Ker ta prostor pokriva polovička delavca, kar pomeni, da mora zdaj dva oddelka pokrivati en zaposlen. Kdo trpi? Poleg nog tega prodajalca najbolj stranke, ki pričakujejo spodoben nivo postrežbe, ki ga ne dobijo. 

Trgovine v določenih delih Slovenije pa je dodatno udarilo še dejstvo, da tudi Hrvati in Bosanci dobivajo vedno več svetovnih znamk. Če so včasih po Zaro in H&M hodili k nam, jim zdaj to ni treba več. Ko pridejo še v Evropsko unijo in v Sloveniji za njih ne bo več "povrata poreza", lahko na njih kot stranke popolnoma pozabimo. Ker se jim nakupovanje pri nas preprosto ne bo več splačalo. 

In kdo v takih razmerah lahko preživi?

Dobro se lahko držijo tiste trgovine, kjer je v ozadju veliko podjetje z razpršenimi naložbami, ki je sposobno z denarjem, pridobljenim iz drugih virov ali lokacij, vzdrževati problematično trgovino, ki ne nosi več dobička, temveč le še izgubo. A to gre leto, dve, tri, potem pa tudi veliki oblačilni trgovci – logično – ne zmorejo in nočejo več vzdrževati trgovine, ki prinaša le rdeče številke. Odprte ostajajo tudi trgovine pravih optimistov. Malih podjetnikov, ki skrb za lastno eksistenco ali presežek denarja pretvorijo v novo trgovino, ki se obdrži le toliko časa, za kolikor je sredstev na bančnem računu. In potem vidiš, kako na isti lokaciji v istem nakupovalnem središču najprej poskusi ta s.p., potem oni, vsak pa zdrži največ leto, preden še z večjim minusom in grenko izkušnjo zapre.

Dobro gre tistim, ki ponujajo modo, primerno današnjemu trenutku. Naj si gre tu za nizko cenovne proizvajalce ali pa za butične dizajnerje, ki morajo preživeti le sebe in šiviljo ter plačati blago.

Trgovinski trg se je zaostril, preživeli pa bodo le najbolj konkurenčni. Ne nujno tudi najbolj kakovostni. Taka je realnost nekaj-in-desetih let našega tisočletja.

Foto: FreeDigitalPhotos.net

Objavljeno v Lifestyle, označeno z , , , , .
Naredite si zaznamek.

Zakaj se zapirajo vaše najljubše trgovine? komentirano: 1x

  1. Anonimno pravi:

    Odličen članek! Popolnoma res in ta isti princip se enako kaže tudi v drugih panogah. Le kateremu (večjemu) narodu bomo postali podobni, če se bo tako nadaljevalo …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*